V torek, 02.07.2024 ob 17:30 uri vas vabimo na potopisno predavanje – ISLANDIJA – POLARNE LISICE, POLARNI SIJ IN HLADNE PRHE. Pripovedovala bo ga. Nives Kačič.
Ko sem bila prvič na Islandiji… v poletnem času
Sončni zahod, ki me je prisrčno sprejel na letališču Keflavik, mi je posredoval sporočilo, da sem se odločila za deželo, ki je prava poslastica za ljubitelje narave, za takšna bitja kot sem jaz. Islandija je zloženka, sestavljena iz besed – led in dežela. Kamorkoli pogledajo oči je voda (morje, slapovi, reke, jezera, lagune, vodna para, ledeniki, kosi ledu, sneg) in v tem letu v bližini Keflavika ogenj (izbruh vulkana).
Islandiji je ime dodelil že okoli leta 870 Viking – vodja Flóki Vilgerdsson. Islandija je bila naseljena že pred letom 874, podatki kažejo da so pred Vikingi na otoku živeli keltski menihi. Huda zima je ob poskusu naselitve na otok poskrbela, da je vikingu Vilgerdssonu poginila vsa živina. Ali je temu še danes res tako?
Krog po deželi ledu ob občasni spremljavi dežnih kapelj v poletnem času niso bile ovira za oglede slapov, jezera Myvatn, fjordov, kitov, njork, treking do točke, ki ponuja najlepši pogled na ledene gore v laguni Jökulsárlón pod največjim ledenikom Vätnajökull … , sicer ko ni bilo dežnih kapelj je bila hladna prha pod slapovi.
Ko sem bila drugič na Islandiji … v zimskem času
Pozorno oko pri dnevni svetlobi lahko vidi, kako se sredi črnega prostranstva (lavina polja, črne peščene plaže, črni možgani – vulkanske kamnine) začenja novo življenje (vznik rastlin) ali kako se iz morja visoko dvigajo valovi in se sunkovito spopadajo s troliji (kamniti osamelci na plaži Vik, ki predstavljajo ribiče, ki se niso vrnili iz ribolova). Tako ob jutranji zarji kot ob sončnem zahodu lovimo najlepše kulise. Zimski čas postreže s travo, ki se sveti kot zlato, le nekaj km dlje od trave pa nas pričakajo gorske doline in vse okrog gore, obdane s črno staro lavo, ki jo delno prekriva sneg. Islandska dežela je v zimskem času videti dramatična, spokojna, pa vendarle privlačna, spektakularna, še vedno divja.
Preden pade mrak sledi nastanitev v prijetni hiši. Iz pečice diši po lososu in večera ne gre zaključiti brez palačink. Posedamo na udobnem kavču, srkamo vroč čaj (vino na Islandiji ima svojo zgodbo), ki se tako prileže v zimskem času, smeh, klepet in skoraj pozabimo, da smo prišli na Islandijo zaradi lova na polarni sij. In kar naenkrat … severni sij in tisto vzhičenje gremo.. gremo… gremo, ni časa. Res je, polarni sij traja le določen krajši čas. In če je magičen pogled na veličastne slapove, na kite, tjulnje, njorke je še veliko bolj magičen (tudi mističen) pogled na polarni sij, ki ob jasnem nebu v temi postreže z zeleno, oranžno, rumeno barvo in se spiralasto vije vedno više proti nebu, vse dokler se ne oddalji in barve počasi zbledijo. In naslednjega dne pred prho za bogove in boginje (nad Zlatim slapom) sledi vožnja po drugem največje ledeniku Langjokull s pošastnim tovornjakom…
In kdaj in kje je bilo srečanje s polarno lisico…
Zapisala Nives Kačič, Leto 2024.