DAN PRIMOŽA TRUBARJA
Dan Primoža Trubarja je slovenski državni praznik, ki se ga praznuje 8. junija, vendar pa ni dela prost dan.
Praznik je namenjen obeležitvi osrednje osebnosti slovenskega protestantizma v 16. stoletju in hkrati najpomembnejše osebnosti v razvijanju temeljev za oblikovanje slovenskega naroda Primoža Trubarja, ki naj bi se po določenih virih rodil 8. junija 1508.
Sprejet je bil leta 2010 na posredno pobudo tržaškega pisatelja Borisa Pahorja.
Vir: https://sl.wikipedia.org/wiki/Dan_Primo%C5%BEa_Trubarja

Ob tej priložnosti smo prosili našo prostovoljko in članico ga. Marijo Lozej, da na pripravi prispevek o tem. Hvala ga. Marija!

PRIMOŽ TRUBAR
(8/9.junij 1508-28.junij 1586)

Rodil se je 8. ali 9. junija na Raščici (tudi Rašici) pri Velikih Laščah. Njegov oče Miha je bil najemniški mlinar, tesar, ključar vaške cerkve. Mati Jera je bila zelo pobožna ženska. Turjaški grof je 12-letnemu fantiču omogočil, da je odšel na Reko v šolo. Oče je imel tam namreč znanca -trgovca in ta mu je pomagal, da se je mladi Primož dokaj hitro znašel v novem okolju. Na Reki je ostal le dve leti. Šolanje je nadaljeval v benediktinskem samostanu v Salzburgu. Preživljal se je s priložnostnimi cerkvenimi opravili in kot cerkveni pevec. Po dveh letih je na odšel v Trst. Kot nadarjenega učenca ga je tja povabil škof Peter Bonomo. Bonomo je bil velik humanist, pri pouku je govoril tudi slovensko. Pri njem je Trubar tudi pozneje večkrat iskal nasvete, tu je našel vedno varno zatočišče in pomoč.
Leta 1527 mu je škof Bonomo prepustil župnijo v Loki pri Radečah, čeprav takrat Trubar še ni bil posvečen v duhovnika. S skromnimi dohodki od župnije si je plačeval študij na Dunaju. Visokošolski študij na Dunaju je mlademu Trubarju precej razširil obzorje. Zaradi turške nevarnosti je Trubar leta 1530 ponovno odšel v Trst in škof ga je posvetil v duhovnika. Postal je vikar v Laškem. Primož Trubar je bil za tisti čas nadpovprečno izobražen, znal je več tujih jezikov (italijansko, nemško ,latinsko..) Škof Bonomo je bil mlademu Primožu odličen učitelj in vzgojitelj. Trubar je zelo dobro obvladal znanja iz govorništva in cerkvenega petja. V laški fari je prvič nastopil pred farani in jih začel učiti. Njegove pridige so navduševale ljudi, nastopal je proti vraževerju, proti zidavi cerkva in proti prodaji dragih svetih »podobic«.
V Trstu je Trubar izvedel marsikaj tudi o Martinu Lutru in njegovih reformah na Nemškem. Kmalu se je pridružil tistim, ki so zahtevali preporod cerkve, odpravo bogatenja cerkve na račun revnih vernikov. Duhovniki so namreč mastno služili s prodajo »odpustkov«, s pomočjo teh naj bi si verniki namreč zagotovili pot v nebesa. V znamenitih 95-tih tezah je Luter zahteval temeljito reformo cerkve. Pristašev protestantizma je bilo vedno več in vedno bolj so bili glasni in zahtevni. Kmalu se je tudi Trubar priključil reformatorjem. Ko je služboval v Ljubljani, je javno oznanjal novoverske misli, kar je povzročilo, da je moral leta 1548 zbežati na Nemško. Kot protestantski pridigar je služboval v raznih nemških mestih, tako je v Urachu vodil Slovanski biblijski zavod.
Trubar ni mogel iz tujine učiti nove vere z živo besedo, zato jo je želel širiti s knjigo.
Leta 1550 je nastala prva slovenska knjiga KATEKIZEM. V Tuebingenu jo je dal leta 1551 natisniti pod psevdonimom »rodoljub ilirski« skupaj z ABECEDNIKOM. V Katekizmu na 244 straneh razlaga najvažnejše nauke protestantske vere, dodal je tudi nekaj cerkvenih pesmi. Hkrati s Katekizmom je izšla še drobna knjižica 8 listov-Abecednik.
Glavno načelo protestantov je bilo, da ima vsak vernik pravico poslušati verske obrede v svojem jeziku. Papež je Trubarja izobčil iz cerkve. Tudi nekaj Slovencev se je v Nemčiji seznanilo z novimi verskimi nauki in jih preneslo med svoje rojake v domovini. To so bili v glavnem študentje, trgovci, rudarji, vojaki in drugi popotni ljudje. V pismu Bohoriču je zapisal: Ne dvomimo, da dobro poznaš in neredko obžaluješ nesrečno kulturno zaostalost naše ožje domovine, saj je prava sramota, kako se šopiri zaničevanje do lepih umetnosti in zanemarjanje duhovne izobrazbe.
Ko je bil Trubar dokončno izgnan iz Kranjske, se je ustalil v mestu Derendingen, kjer je med letoma 1567 in 1586 vodil župnijo. Tu je 28.junija 1586 tudi umrl.
Med Trubarjeva pomembnejša dela sodijo številni prevodi nabožnih knjig, pesmarice, zbirke pridig in tudi prevod Lutrove HIŠNE POSTILE (1586).
Trubar se je odločil, da bo pisal v domačem narečju, kot so govorili kmetje v okolici njegove rojstne Raščice. Prva dela je pisal v nemški gotici ,pozneje v latinici. Njegova zapuščina je izredno obsežna. V 25 letih svojega delovanja je izdal 26 knjig .Njegovo delo so nadaljevali slovenski protestantje :S. Krelj, Jurij Dalmatin (prevod Biblije),Adam Bohorič(prva slovenska slovnica).Jezik preprostih ljudi je povzdignil v knjižni jezik in tako omogočil Slovencem kulturni razvoj, kar je eden od razlogov, da smo Slovenci ohranili svojo narodnost .Aškerc je Trubarju po pravici prisodil, da je »naš narod prebudil iz smrtne, stoletne noči..«
Slovenci smo v tem času dobili vsaj nekaj slovenskih šol. Protestantje so jih založili s
potrebnimi knjigami, abecedniki, slovarji, pesmaricami. Dokazali so, da je slovenski jezik toliko razvit, da so vanj prevedli sv. pismo, ki je s slovnico in slovarjem dokazoval, da naš knjižni jezik ni bil več vreden pomilovanja in zaničevanja, ampak se je lahko postavil v vrsto z drugimi razvitimi jeziki.

Naj zaključimo z mislimi S. Kosovela. Takole pravi:

V imenu Trubarja vam pošiljam to pismo in
v imenu tistih, ki so v molitvenike pisali naša
imena, in v imenu tistih, ki so davno davno
govorili naš jezik.

In v imenu poslednjih najbolj.
Kajti oni so bili prvi in odločujoči.
Prst so bili, ki na njej vzklije drevo
in zraste narod.

Marija Lozej