V torek, 21.05.2024 je potekalo potopisno predavanje –POTEP PO ZAHODNEM KAZAHSTANU.

MANGISTAU – tiramisu in druga geološka čudesa

V pomladnem času sem se umaknila na skrajno zahodni del Kazahstana, te največje celinske države na svetu. Regija, po kateri sem se potikala se imenuje Mangistau in večina ni še slišala za to regijo. Nekaj zelo dobrega sem naredila na tem svetu, da me je pot vodila tja, kjer so geološka čudesa, zgrajena iz tisočerih plasti (asociacija – tiramisu) in še vedno dobro skrita in ponekod nevidna očem. Celotna regija je ležala potopljena pod starodavnim oceanom Tetis, ki je obstajal pred več kot 10 milijoni let. Sedaj se ta velik del regije ponaša z nešteto osupljivimi znamenitostmi od ekstremne točke – 132 m pod morsko gladino, do izrazito apnenčastih pečin, do čipkastih sotesk, stepe in previsi, do kamnitega gradu, slane ravnice, goli osamelci, doline krogel….

V preteklosti so se potikali nomadi po puščavi. Že dolgo jih ni več tam. Za nekaj dni sem se prelevila v nomadinjo, sicer s steklenico vode ves čas pri sebi. Preživete noči v šotoru so v zlati jutranji svetlobi narekovale umivanje zob z vodko. Nič mi ni manjkalo, počutila sem se odlično, zadovoljno in hkrati srečno za vse preživete trenutke na drugačen način kot sem to navajena v svojem okolju. Slastna ajdova kaša s črnimi rozinami je teknila, doma jo prezrem. Ganljive zgodbe, ki sem jih bila deležna na tržnici, ko mi je dal mladenič srce (smeh – goveje), pa tisti deček, ki je v deepu bil v objemu kamele, pogled na vrano z mladiči, ki je gnezdila nad jamo in pod gnezdom za seboj ustvarila pokopališče malih želvic so naredili dneve še veličastnejše. V takem svetu bolje razumemo življenje – boj za preživetje, moč ali nadvlada nad šibkejšimi, cenimo prvinskost in stik z naravo.

Poleg naravne privlačnosti je Mangistau dom svetih krajev, saj so v preteklosti sufiji izvajali mistična zdravljenja. V vlogi puščavske nomadinje sem si ogledala vklesani mošeji (pot do tja po soncu je bila dolga) in mavzolej ter sledi, ki so jih vklesali romarji v stene, kot klic na pomoč in vero v ozdravitev.

Puščava in nerodovitne ravnice – vozimo se po neutrjenih poteh, prah se dviga k oblakom, telo je prašno in oznojeno in razmišljam “ni domačinov, ni turistov, ni prevoznih sredstev, ostane le orel, da razpre krila in me ponese nad beli kanjon, nad čudežne stvaritve narave.” Seveda je to puščava in v nobeni puščavi ni življenje enostavno ali nenevarno…

Zapisala in pripovedovala je ga. Nives Kačič.